Zemljepisna lega

Raznovrstnost krajine Spodnje Saške je ena od njenih odlik: jezerski kamen, vržen s prekrasnega hriba v Weserberglandu, leži v temnih gozdovih Harza.

Zvezna republika Nemčija je glavna industrijska država središčne Evrope, ki predstavlja skupnost 16 zveznih dežel. Po velikosti je sedma država Evrope s površino 356.970 km² in z okoli 82 milijoni prebivalcev.

Njena krajina se spreminja od severnih nizkih ravnih obal ob Severnem in Baltskem morju prek osrednjega dela s slikovitimi gričevji in rečnimi dolinami do visokih gozdnatih hribov in s snegom pokritih Alp na jugu.

Zgodovinski vpliv

Različni dejavniki so vplivali na to, katera jed bo postala lokalna specialiteta določene pokrajine ali dežele, na primer sadeži zemlje in stopnja razvoja. Prepoznavni so tudi vplivi kuhinj sosednjih držav: češka in avstrijska kuhinja sta vplivali na bavarsko kuhinjo, medtem ko je na severu Nemčije opazen vpliv Skandinavije in Velike Britanije.

Osnovne sestavine, ki so na voljo v vseh nemških pokrajinah, od obal Severnega in Baltskega morja do vznožja Alp na jugu, so v temelju iste, zato se razlike nahajajo v podrobnostih. Na ta način ima vsaka zvezna dežela svojo zgodovinsko, kulturno in kulinarično osebnost.

Posebnosti dežel

Turingija
Saška
Saška-Anhalt
Berlin
Brandenburg
Mecklenburg-Pomorjansko
Schleswig-Holstein
Hamburg
Bremen
Spodnja Saška
Severno Porenje-Vestfalija
Hessen
Porenje-Pfalško
Posarje
Baden-Württemberg
Bavarska

Turingija (Thüringen)

Obstaja dober razlog, zakaj Turingija ne slovi samo kot država kuhanih cmokov, kolačev in pečenih klobas, ampak tudi kot zeleno srce Nemčije. V Turinški kotlini gojijo na zemlji, ki vsebuje veliko apnenca, pšenico, repo in sladkorno repico, medtem ko visoko cenjeni ječmen za izdelavo piva sejejo ob vznožju hribov. Zelenjavo gojijo v okolici pokrajinskega središča Erfurta, prav tako pa tudi na zahodnem robu Turinške kotline. V vzhodni Turingiji rastejo cvetača, zelje, bob, čebula in kumare.

Mnoge zgodovinske osebnosti so bivale tukaj in pustile svoj pečat v razvoju te zvezne dežele, med njimi Martin Luther, ki je prevedel Novo zavezo na gradu Wartburg v bližini Eisenacha. Hegel, Fichte in Schelling so ustanovili Univerzo v Jeni. Bach je skladal svojo glasbo v Weimarju, v 18. stol., v času Goetheja in Schillerja, pa je to mesto postalo središče nemškega klasicizma. Weimar je imel velik vpliv tudi v kulinaričnem smislu. Pravijo, da je Napoleonova vojska vzela s seboj recept za weimarsko čebulno pito, ki se je pozneje spremenila v danes na daleč znano Quiche Lorraine.

Saška (Sachsen)

Leipzig, staro mesto sejmov, univerze in založništva, je gospodarsko središte Saške, tisto mesto, ki ga nabolj razkazujejo kot izložbeni primerek, pa je Dresden. Postopno so horizonti glavnega mesta pokrajine, ki je bilo popolnoma uničeno med bombardiranjem v času druge svetovne vojne, začeli dobivati podobo baročnih Firenc na Labi, ponovno so zgradili palačo Zwinger in opero Semperoper, obnovili pa so tudi Frauenkirche. Na začetku18. stol. je Avgust Silni spremenil mesto v evropsko umetniško in kulturno središče. J. S. Bach je delal v Leipzigu kot vodja zbora, leta 1743 pa je bil ustanovljen orkester Koncertna hiša.

Na običaje in kuhinjo je vplivala tradicija Lužiških Srbov, kjer je v hribovju Zittlau spodnje Šlezije vpliv češke kuhinje nedvomen. Kar se hrane tiče, je Saška sinonim za Dresden Stollen (vrsta kolača), Leipziger Allerlei (mešana zelenjava), kavo in veliko sladkega peciva in testa. Da bi preprečili, da bi bile te sladke jedi preveč nasitne, obstaja "Leipziški mlinček za poper", živahni cabaret, kot stara dobra tradicija Leipziga, ki na politično sceno dodaja lastne začimbe.

Saška-Anhalt (Sachsen-Anhalt)

Mlada zvezna dežela ima bogato zgodovinsko dediščino in legendo. Njeni kralji, umetniki in misleci so oblikovali celo nacijo. Leta 919 je bil saški vladar Henrik okronan za kralja Nemčije v Quedlingburgu. Pozneje, v 10. stol., je Magdeburg pod vladavino Otona I. prerasel v eno največjih krščanskih središč na svetu, medtem ko je veliki teološki reformator Martin Luther šokiral ves krščanski svet s svojimi 95 tezami, ki jih je pribil na vrata wittenberške crkve. Saška-Anhalt je bila tudi gostiteljica večjega števila pisateljev in glasbenikov, znanih zunaj meja Nemčije, kot so Goethe, Heine, Fontane, Telemann, Bach, Händel in Schütz. Ne glede na različnosti med prebivalci, je najboljši način zbujanja občutka za skupnost skrb za dobro hrano.

Ljudi Saške-Anhalta združujejo njihov ponos in sadeži zemlje: sladkor in žita s plodnih površin okoli Magdeburga (Magdeburger Börde), čebula iz mesta Calbe, beluši in mleko iz pokrajine Altmark, marelice, vino in penina z območja Saale-Unstrut ali pa siri s planin gorovja Harz. Da bi regionalna hrana ponovno pridobila vrednost, ustvarjalni šefi kuhinj posegajo po starih receptih kot temelju za pripravo redilnih in zdravih jedi.

Berlin

S svojimi veličastnimi avenijami, zgodovinskimi zgradbami in velikimi parkovnimi površinami je Berlin lepo, hkrati pa tudi glavno mesto Nemčije. Tisto, kar obiskovalci opazijo pri prebivalcih Berlina, so majhni obroki med jedmi, ker, kakor je lepo rekel Kurt Tucholsky, Berlinčani nimajo časa. Berlinska hrana je enostavna in zdrava: trdna, a revna izdaja vplive različnih kuhinj, ki so jih mnogo let prinašale različne skupine priseljencev. Berlin je bil zatočišče žrtev verskega preganjanja skozi stoletja: 50 judovskih družin je prišlo z Dunaja leta 1671 in 1.000 francoskih hugenotov po letu 1685. Njihove solate, raznovrsnost zelenjave, klobase in recepti za frikase so za vedno obogatili mestno kuhinjo.

Ko je bilo leta 1871 ustanovljeno Nemško cesarstvo, je prusko glavno mesto postalo glavno mesto vse Nemčije. Hitrost, s katero se je v mestu razvijala industrija, je privlačila dela željne ljudi iz različnih delov države, zlasti s Pomorjanskega in iz Šlezije. Mestno kulturno življenje se je razcvetelo v dvajsetih letih dvajsetega stoletja. Berlin se je razvil v Meko avantgarde, postal je legendarno srečevališče umetnikov in izobražencev. To obdobje je končala II. svetovna vojna, po kateri so mesto razdelili z berlinskim zidom, ki je vzhodni del mesta hermetično zaprl proti zahodnemu. Padec berlinskega zidu in združitev Zahodne in Vzhodne Nemčije sta obrnila nov list zgodovine.

Brandenburg

Številni borovi gozdovi in velika jezera, z drevjem obrobljene ceste in vasi s hišami iz opeke so prevladujoča krajina te ravne, redko naseljene zvezne dežele. Po uradnih statistikah pride na 1 km² 86 ljudi, medtem ko ima Potsdam, brandenburško glavno mesto, samo 137.000 prebivalcev. Brandenburg je bil središče Prusije. Potsdam je bil njeno najpomembnejše vojno mesto, ki mu je kulturološko oznako dal kralj Friderik II. z izgradnjo gradu Sanssouci. Drugi pomembni dosežki so vrtovi pri mestu Cottbusu, za katere je naredil načrt grof Pückler-Muskau, in idilično mesto Rheinsberg.

Meje Brandenburga so se skozi zgodovino stalno spreminjale. Leta 1815 je Altmark pripadla Saški, po drugi svetovni vojni pa je večji del Brandenburga na vzhodu ob rekah Odri in Nisi dobila Poljska. Kljub temu so Brandenburžani ohranili svojo identiteto. Leta 1996 se za nobeno ceno niso želeli pripojiti Berlinu, vendar imata ne glede na to kuhinji Brandenburga in Berlina mnogo skupnega, kajti okoliške pokrajine oskrbujejo mesto Berlin z ribami, divjačino, sadjem in zelenjavo. Quark, kravja skuta, z lanenim oljem in krompirjem je ena od avtohtonih specialitet tega območja, medtem ko so repa iz Teltowa, kisle kumarice iz Spreewalda in beluši iz Beelitza znani daleč zunaj svojih meja.

Mecklenburg-Pomorjansko (Mecklenburg-Vorpommern)

Še danes, po mnogih desetletjih in dveh političnih sistemih, izraža krajina dežele Mecklenburg-Pomorjansko občutek naravnega miru in umirjenosti. Njena jezera in reke, baltska obala, morski zalivi in lagune sladke vode, imenovane Haff, tvorijo prav na meji s Poljsko 10% vsega ozemlja dežele. Plodno zemljo obdeluje prek 4.000 kmetov. Žito, krompir, korenasta zelenjava in živinska krma se gojijo na 1, 5 milijona hektarjev obdelovalne zemlje. Mecklenburg, ki ima za sabo tisoč let staro zgodovino, je postal velika grofija leta 1815. Pomorjansko je bilo po drugi strani prusko ozemlje, preden se je Prusija pripojila Nemčiji.

Stoletja sta bili ti dve krajini znani po svojih nasprotjih. Baltska obala z otokoma Rügnom in Hiddenseejem je privlačila pesnike in slikarje; meščani Wismarja, Rostocka, Stralsunda, Greifswalda, Demmina in Anklama so razvili trgovino s Skandinavijo. Dolgo obdobje so bili nekateri deli dežele pod oblastjo Švedske, ki je zgodovinsko vplivala tudi na njihovo kuhinjo. Značilnosti kuhinje so sladko-kisli okusi; na splošno bi jo lahko opisali kot redilno in praktično.

Schleswig–Holstein

Šele leta 1946 je ta dežela, ki leži med dvema morjema, doživela svojo politično združitev. Časi pred tem so bili zmedeni, označeni z vojnami, prostovoljnimi razdelitvami in s tujo oblastjo. Tu so dolgo časa vladali Danci, ki so jim pozneje sledili Prusi, pa celo Avstrija in mesto Hamburg. Mnoga mesta, kot na primer Lübeck in Flensburg, so se okoristila s temi političnimi obračuni, medtem ko je dežela ostala revna. Poljedelstvo in ribolov sta zagotavljala edino podlago za preživljanje.

To je seveda pustilo sledi tudi v kuhinji. Živila, ki so jih postregli na mizi, so bila pretežno lokalnega značaja, a v velikih količinah in kot del bogatih obrokov - golaž, šunke, veliki cmoki in vse vrste rib. V nekdanjih časih so ljudje potrebovali velike količine energije zaradi ostrega podnebja in težkega dela na odprtem. Čeprav je kuhinja tudi danes tako kot drugod povezana z zemljo, so zmanjšali količino maščob in začeli pripravljati lažje jedi.

Hamburg

Čeprav je pristanišče, leži Hamburg daleč od morja. Reka Laba, ob kateri se razteza, teče še 100 km zunaj mesta, preden se razcepi v delto. Mesto ima več kot 1, 6 milijona prebivalcev in je eno od zgodovinskih trgovskih mest. V svojem središču ima jezero Alster, ograjene notranje vodne tokove in več plovnih kanalov kot Benetke. Zgodovinsko so njegove povezave tako z Baltskim kot s Severnim morjem zelo pomembne za živahno komunikacijo s svetom. Njegovi trgovci so vzpostavili tako močne stike z Londonom, vodilnim središčem svetovne trgovine, da je bil Hamburg bolj kot katerokoli drugo nemško mesto zmožen razdeljevati svetovne vire hrane v zgodnjih dnevih kolonializma. Jadrnice East India Company so dovažale začimbe, čaj, kavo in tobak, pa tudi podatke o daljnih deželah in recepte. Hamburžani uživajo v okusih, in ko gre za hrano ali pijačo, denar ni vprašanje. "V Hamburgu lahko enkrat jeste angleško, drugič pa francosko ali nemško hrano."

Bremen

Meščani Bremna pravijo: "Een beten veel un een beten good." Ta značilni rek pomeni: "Jesti veliko in jesti dobro" - kar kaže na ljubezen do količine, ko gre za hrano in pijačo. To je neka vrsta protislovja, ker sicer o prebivalcih Bremna kroži glas, da so skopi. Vendar je dejstvo: mize so bogato obložene ne glede na to, ali gre za zelo svečano priložnost, kakršna je Schaffermahl, za družinsko praznovanje ali za običajno jed ne glede na dnevni čas. Bremen je mesto pomorščakov in trgovcev ter odprtosti proti svetu in dolgi zgodovini: središče škofije je že od leta 787. Leta 1947 sta mesti Bremen in Bremerhaven ustanovili nemško zvezno deželo Bremen.

Bližina morja je porodila ljubezen do rib; tesna povezava z okoliško naravo ustvarja nagnjenost do kmečke hrane. Trgovina je zagotovila stike s širšim svetom in pripravljenost, da se pokusi nova, odlična in eksotična hrana. V nasprotju z obiljem na mizi so bili bremenski uradniki in trgovci skopuški do umetnosti. To je bilo mesto, kjer so bili sodi z oljem bolj cenjeni kot olje na platnu, bankovci pa več vredni kot glasbene partiture. Kljub temu kažejo meščani Bremna po svoji lokalni navadi prijetno gostoljubnost na sredini bogato obložene mize. Dobro sklenjen posel še vedno proslavljajo z eno ali dvema steklenicama vina v restavraciji "Ratskeller" pod mestno hišo. Ne v izobilju – tega Bog prepoveduje – ampak v tihem zadovoljstvu... v bremenskem slogu.

Spodnja Saška (Niedersachsen)

Raznovrstna krajina Spodnje Saške je ena od njenih odlik: jezerski kamen, vržen s prekrasnega hriba v Weserberglandu, leži v temnih gozdovih Harza. Lüneburška pušča je prijetna za ljubitelje narave tudi takrat, ko ni odeta v cvetje poznega poletja. Končno imajo svoj preprosti šarm tudi Severno morje in njegovi otoki, ki so že okoli 200 let priljubljen kraj za oddih vseh tistih, ki si želijo miru in osvežitve. Občudovanja vredne so hiše z leseno konstrukcijo, zapolnjeno z opeko, ne samo tiste v mestu piva Einbecku in v Celleju; mnoge vasi so še posebno mikavne zaradi slikovitih slamnatih streh; cerkve in hiše, ki so jih zgradili bogati meščani, so najpogosteje umetniško delo iz temno rdečih opek.

Tradicionalne regionalne specialitete med rekama Ems in Labo so enostavne in obilne: ohrovt s klobaso Pinkel, sir Harzer in braunschweigovske klobase. Take specalitete s svojo regionalno avtentičnostjo ustrezajo značaju lokalne narodne himne, v kateri ljudje te dežele pojejo o sebi kot o "viharno hitrih in z močnimi koreninami, ki jih vežejo na zemljo". Prišleki v deželi, v kateri se še vedno govori v dolnjenemškem narečju in katere prebivalci so redkobesedni, se pogosto pritožujejo nad lokalno trdoglavostjo. Kljub temu pa morajo priznati, da je enkrat pridobljeno zaupanje prebivalcev trajno in da sega mnogo dlje od skupnega pitja žganja, v katerem uživajo po vsej Spodnji Saški.

Severno Porenje-Vestfalija (Nordrhein-Westfalen)

Severno Porenje-Vestfalija je zvezna dežela, ki je nastala po sklepu okupacijskih sil, čeprav kljub temu obstajajo bližnje zgodovinske povezave med tema dvema pokrajinama. Krajini sta enaki, čeprav ima Vestfalija višje gore. Na njenem jugu leži Sauerland. Mesteca z lastnim značajem so nanizana vzdolž reke Weser s čudovitim gradom Münsterland. Vendar je prava pokrajinska privlačnost arhitektura njenih mest, ki so nastajala že v rimski dobi, in vsebinsko zgoščeno arhitekturni sloves katedrale v Kölnu ter cerkve s samostanom v Aachnu. Živahno Porurje je napomembnejša točka Severnega Porenja-Vestfalije.

S hrano povezani običaji so tudi tema medsebojnega nezaupanja, ker sta pokrajini zelo podobni, a ne tudi, kar se tiče kuhinj. Prebivalci Severnega Porenja na splošno omalovažujejo prebivalce Vestfalije zaradi njihove obilne hrane, medtem ko prebivalci Vestfalije kritizirajo prebivalce Severnega Porenja zaradi poudarka na sladko-kislih kombinacijah. Morda je v njihovih predsodkih zrno resnice. Rensko vrhunsko fermentirano pivo je priljubljeno kot dokaz enostavnega življenjskega sloga. Vestfalski kmetje poudarjajo, da je njihova kuhinja naravna zaradi živinoreje in pridelovanja žita, medtem ko so prebivalci Severnega Porenja sprejeli zunanje vplive.

Hessen

Prebivalci severnega Hessna so zgodovinsko navajeni na slabo rodovitno zemljo in revščino, zaradi česar imajo malo skupnega s prebivalci južnega Hessna, ki so razvajeni od sonca in bogate doline ob Renu. Ta razlika se seveda odraža tudi na kuhinjah teh dveh območij. Medtem ko se severnjaki trudijo, da bi napravili čim boljše jedi iz krompirja, južnjaki sledijo usmeritvam, ki jih prinašajo trgovci, ki gredo skozi to pokrajino. Zato ni presenetljivo, da sta dve specialiteti, ki ju je Hessen trdno postavil na jedilni list, zelena omaka in frankfurtske klobase. Velik je vpliv bogate metropole Frankfurta in mesta Wiesbadna z rimskimi toplicami, ki se potem, ko je postalo glavno mesto Hessna, stalno širi proti jugu. Ljudje s severa so molčeči; stereotip " o blebetavem prebivalcu Hessna " se nanaša na jug države. Z gozdovi bogati Hessen omejujejo na zahodu rodovitni vinogradi, na vzhodu pa očarljive pušče. To je dežela, ki nudi hrano tako za oči kot za želodec.

Porenje-Pfalško (Rheinland-Pfalz)

Dvesto let dobrega življenja se je odrazilo – metaforično gledano – v kozarcih za vino in v kuhinjski posodi ob srednjem Renu in njegovih pritokih. V pokrajino so vpadale od Cezarjeve dobe dalje številne vojaške horde in skoraj vse okupacijske sile so za seboj pustile sledi svojih držav vključno z mnogimi specialitetami. Najpomembnejše od vsega je, da so Rimljani uvedli gojenje vinske trte na bregovih Mozele. V srednjem veku so nastala druga mesta in mesteca, kot so Speyer, Worms in Kaiserslautern, ki so odigrala pomembno zgodovinsko vlogo, medtem ko je dolina Rena med Bingnom in Koblenzom s svojimi gradovi in cerkvami dosegla glavni kulturni položaj.

V 19. stol. se je pojavila lakota in tisti, ki se niso izselili, so životarili ob kruhu in krompirju. Vendar je potreba mati inovacij, zato mnogi recepti s krompirjem izvirajo iz tega obdobja. V desetletjih, ko je imelo lokalno prebivalstvo malo hrane, je pokrajina Porenje postala letovišče angleških in pruskih turistov, ki jih je pritegnila romantična tradicija Rena. Kljub temu so se v 20. stol. vse zemljepisne deželne pokrajine - Westerwald, Eifel, Hunsrück, Rheinhessen in Pfalško – na podlagi zgodovinskih vezi in skupnih narodnih običajev poenotile, da bi skupaj ustvarile kulturno in kulinarično identiteto.

Posarje (Saarland)

Menjava obdelanih polj in industrijskih obratov označuje hribovito krajino Posarja na meji s Francijo, kjer so premogovniki in metalurgija igrali veliko vlogo v 19. stol. Delavci so gojili lastno sadje in zelenjavo, pa če so živeli v rudarskem ali v kmečkem naselju. Krompir je bil glavna sestavina vsakodnevnega jedilnika in je še vedno bistvena potrebščina današnje posarske kuhinje. Še en izdelek je enako enostaven in znan daleč zunaj svojih regionalnih meja: lyonska klobasa. Naravne znamenitosti, npr. okljuk Sare (Saarschleife) pri Mettlachu, in veliko število industrijskih spomenikov tvorijo skupaj s cerkvami, gradovi in palačami naravno in kulturno dediščino. Eden od spomenikov je Alte Völklinger Hütte, stara livarna, ki jo je leta 1994 UNESCO uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine in je obiskana enako dobro kot poznobaročna cerkev v glavnem mestu Saarbrücknu. Posarje je najmlajša od zveznih dežel, ustanovljena leta 1959, regionalno razmerje do sosednje Francije pa označuje tudi njeno kuhinjo, ki je pridobila lahkotnost in svežino francoske.

Baden-Württemberg

"Tam je hrana sladka in veliko dobrih stvari", je napisal Goethe v svojem delu Reineke Fuchs. "Mnoge dobre stvari" v resnici označujejo to pokrajino, ki jo omejujejo reke Ren, Neckar, Donava in Lech. Označujejo tako Württemberg kot Baden, pa tudi hrano, ki se tukaj prideluje: sadje in zelenjavo z območja okrog Bodenskega jezera, živino z bogatih pašnikov območja Hohenlohe, zelje s polj v bližini Stuttgarta, sočne beluše iz Schwertzingna na severu Badna ter šunko in češnjevo žganje iz Schwarzwalda.

Med hrano, ki se uživa v obeh delih Baden-Württemberga, prevladujejo goste, celovite jedi, čeprav je večja prefinjenost in pretanjenost v Badnu verjetno plod vplivov francoskih sosedov. Imajo marsikaj skupnega, in to ne samo na področju hrane in pijače. Stoletja dolgo je bila zgodovina Baden-Württemberga težavna in boleča. Samo majhen sloj prebivalstva je imel koristi od bogastva zemlje, ki sta jo zagotovila Kraljestvo Württemberg in Vojvodstvo Baden. Reveži niso mogli živeti od krajinskih lepot v idilični dolini Neckarja ali v pokrajini Markgräfler Land, ki jo je Johann Peter Hebbel imenoval "mali rajski vrt". Kljub tem zgodovinskim vzporednicam so prebivalci Badna ljudje, ki uživajo v življenju. Vsi so zmožni trdo delati, predvsem pa so praktični. Kot rezultat tega so skupaj zgradili to, česar ni mogel predvideti nihče: nemški vzorec zvezne dežele, ki ni med prvimi samo glede industrijskega izvoza, ampak tudi po številu restavracij, ki so označene z zvezdicami.

Bavarska (Bayern)

Znana gostilna "Hofbräuhaus", münchenski Oktoberfest, Lederhosen, vrči za pivo s prostornino 1 litra, romantični gradovi iz pravljic, baročni sijaj v zaledju impozantnih Alp – so stereotipi, ki opisujejo Bavarsko. Pravzaprav so postali sinonim inozemske priljubljenosti za vso Nemčijo. Seveda je v tej podobi tudi nekaj resnice: uživanje v lagodnem življenju, globoko zakoreninjen občutek za tradicijo in enostavna pieteta so značilni za Bavarce, ki so ponos vseh prebivalcev. Takšna ideja je daleč od resničnosti še zlasti v zemljepisnem pomenu.

Največja dežela v Zvezni republiki Nemčiji obsega Spodnjo in Zgornjo Bavarsko, Zgornje, Srednje in Spodnje Frankovsko ter Švabsko. "München je bleščeča luč", je napisal Thomas Mann, vendar on ni edina zvezda bavarskega neba. Dežela ima še Passau, Augsburg, Regensburg, Nürrnberg, Würzburg in Wagnerjevo mesto Bayreuth, če omenimo le nekatera središča z bogato zgodovino in kulturo. Kuhinja Bavarske je bogata tako kot njena krajina in svetovno znano pivo. Med njenimi specialitetami so svinjska pečenka, debelo narezan mesni sir, znan kot Leberkäse (dobesedno "jetrni sir"), in Weisswurst, "bela klobasa", ki jo delajo iz teletine.

Fast facts

• Več kot 1.200 pivovarn, razširjenih po vsej Nemčiji (od Severnega morja do Alp), izdeluje 5.000 različnih vrst piva.
• Raznovrstno pa ni le nemško pivo, ampak tudi nemška hrana. Od svežih rib iz tradicionalnih hamburških ribarnic do krompirja – sadežev (jabolk) zemlje – ki ga pripravljajo že od 18. stoletja kot slani kuhani krompir, kot prikuho ali kot krompirjevo pogačo.
• Za zajtrk ali za malico vsekakor ena od 300 vrst zdravega kruha – nemški peki namreč že od davnine slovijo po svojem majhnem in okusnem pecivu.
• Nemci med obroki radi sežejo po naravni mineralni vodi, ki jo črpajo iz 550 izvirov.
• Preden kapljica vina orosi jezik, se pogled ustavi na okusno in estetsko pogrnjeni mizi. Harmonično izbran servis za jedi in pijačo ter jedilni pribor sta namreč neizogibni del postrežbe hrane in pijače v Nemčiji. Nemčija je ponosna na svoje proizvajalce porcelana in stekla, na kovačnice… katerih mojstrovine so krasile jedilne mize kraljevskih in cesarskih dvorov.